»V izpovedno globoki in sporočilno razvejani pesniški zbirki Oglej, čas, pozabljenje je Marjan Pungartnik v poetično celoto povezal spomine na otroštvo, utrinke iz podeželskega življenja, postanek v Pragi, srečavanje s Koroško in vtise z Jadrana, pot pa ga vodi tudi v Oglej.«
»Kakšen veličasten pogreb! / Kako zlate besed, koliko besed! / Pesništvo je dobro opravilo nalogo. / Petje je preglasilo tresoče glasilke. // Da je smrt krivična. Tatica! / Pokojnik ni mogel nasprotovati. / Ubogljivo se je zleknil v grob. / Bolj mrtev, kot je nameraval biti.«
»Nisem še odrasel za smrt, / nimam še dovolj temnega čela, / ona pa že premika mesečino med cipresami, / kakor da jo k temu sili veter …«
»vedno imam tri kože, ker sem se počutil kot monstrum že v otroštvu, iščoč vezi, kjerkoli je dišalo po njih, kjerkoli je vbod pustil, da se kdo okuži z mano«
»in še vedno ne vem, ali sem samo tujec v telesu človeka«
»Kljub temu so to bolj stranski pojavi, ki v celoti ne kvarijo vtisa zbirke.«
»Knjiga, ki se, če je izročena ognju, ne spremeni.«
»Povrhu vpeljuje izjemno precizno, 'dvosmerno' kompozicijo verza, ki bralca popelje v izrazito odprt tekst, v katerem sta njegovi domačnost in gotovost hipoma 'razseljeni'.«
»Naj misli, kogar bi pušice te zadele, / de na visoki vrh lete iz neba strele.«
Kliknite povezavo za prikaz izjav v želenem obdobju